Pred uvodom:
Tale zapis nima zveze z našo agencijo AVI. No, ima. V njem se pojavi AVIon. In ko smo bili na destinaciji, sem bila ves čas na zvezi z Domnom, ker smo takrat urejali nastopajoče za prireditev Žarometi. ( je bilo precej pestro 🙂 )
Uvod:
A veš tisto, kar mi nikoli ni bilo jasno, zakaj se nekateri ljudje tako ‘čudno’ obnašajo do zvezdnikov? Saj so ja normalni ljudje. Dobro no, pri nekaterih bi se dalo razpravljati o tej ‘normalnosti’ . Ampak oboževalci so pa sploh ‘posebna kategorija’, kar vreščijo in takoj dajo telefone ven, pa slikajo in delajo selfije, prooooosim … Ali pa: “Stari, kaj dogaja?” Človeka vidijo prvič in bi se z njim pogovarjali, kot da so stari znanci.
Res je, da so ‘moje področje’ znani Slovenci. Z njimi sem obkrožena že 30 let (če kdo potrebuje telefonsko od katerega znanega Slovenca – jo imam. (Pa ne dam, ha ha.) Uf, s kolikimi sem naredila intervjuje za Mariove oddaje, odkar imamo agencijo, sodelujemo z znanimi osebnostmi pri odnosih z javnostmi, dogodkih … Z mnogimi od njih smo prijatelji, kolegi, definitivno znanci … in seveda mi je čudno, če mi kdo reče: A reeees? Tega poznaš? Kakšen pa je? Meni je fajn. Meni so vsi fajn, dokler me ne prepričajo v nasprotno.
Zgodba:
Družinsko smo šli v Avstralijo. Na Australian Open. Moj mož je precej vpleten v teniški svet, če se le da – ne zamudi največjih teniških turnirjev sveta. In odkar ga poznam, navija za Rogerja Federerja. Seveda se žena v vseh teh letih navadi, da je čisto ok, če glavo premikaš levo, desno, levo, desno, ko spremljaš teniški dvoboj v živo. Sploh če je ta dvoboj v Parizu, Londonu … Res. Nič nimam proti.
V bistvu priznam. Ko igrajo najboljši tenisači sveta, je to tudi zame užitek. Najboljši – pomeni zame – da sem že slišala za njih.
Australian Open torej – leta 2017. V Melbournu spremljamo dvoboje, vse do finala … in kdo zmaga? Veliki Roger Federer. Priča smo zgodovinskemu dogodku – top, top, top.
In po tekmi nam da Roger avtogram. Ne, ne. Zgodba se razplete zelo drugače.
Naslednji dan po finalu se vračamo z letalom domov. Melbourne – Dubaj – Benetke.
Zvečer imamo let iz Melbourna ob 21.00.
Ura je 21.00, ko mi še kar čakamo, sploh nas še niso poklicali za vkrcavanje.
Ura je 21.30 – nič. Še vedno čakamo. Pa bi zdaj morali biti skoraj že v Evropi (dobro no, malo pretiravam ). Sedežev v letališki ‘čakalnici’ je toliko, da skoraj vsi sedimo.
Ura je malo pred deseto, ko se naenkrat odprejo ena vrata in skozi njih pride četica ljudi. Posadka gre?
O ne, štirje moški, štiri ženske, štirje otroci in Mirka ter – jaaaaaaa – Roger Federer gre.
Mož vstane in gre Federerju naproti.
Tudi jaz vstanem in grem za njim.
In mož da Rogerju roko in mu čestita – za osvojeno zmago. Roger mu da roko, se mu prijazno nasmehne, zahvali.
Jah, nič – še jaz mu dam roko, a ne? In kaj rečem – THANK YOU. Prav ste prebrali. Rogerja vidim prvič v življenju, stoji zraven mene, pravkar je zmagal veliki teniški turnir … jaz pa mu rečem : HVALA!
Zakaj že? A sem se mu zahvalila, da mi je dal roko? Ali da je šel mimo mene ali da je zmagal turnir ali kaj? Haloooo, Katja?
No, zdaj vsaj majčkeno razumem, da so ljudje – recimo temu – zmedeni, ko srečajo neko znano osebnost, ha ha ha.
Očitno smo Rogerja in njegovo ekipo čakali. Takoj ko so prišli, se je tudi za nas začel boarding.
Kaj pa kakšna slikca? Ja, kje bi se pa spomnila na to, da bi ga slikala, če sem se mu zahvaljevala .
In rečem otrokom: No, lepa reč, še fotke nimamo nobene. Pa me moji najstnici pogledata: Saj sva midve vse posneli! To je ta mlada generacija, takoj telefon ven in že imajo spomine na telefonu. Jaz se pa običajno – ko je že vsega konec – spomnim, uf – lahko bi naredila kakšno slikco.
A ko smo ga ponovno srečali v Dubaju, saj smo bili na istem letalu – sem le naredila par fotk.
Sem vedela, da bom nekoč pisala blog in bom nujno potrebovala.
AVIonski zapis: Katja Mlakar