KO PIKA NOGAVIČKA KLJUB TEMI VODI PRIREDITEV S SONČNIMI OČALI

Pomembna informacija za začetek: Če me poznate pred Maretovim štetjem (se pravi – pred letom 1998, ko sem  spoznala svojega moža), potem ste me spoznali kot Katjo brez očal. Saj ne, da sem bila ravno ljubiteljica leč, a sem jih nosila od srednje šole naprej. Ker JAZ pa očal RES ne bom nosila.

Če me poznate po Maretovem štetju – ja, potem poznate Katjo z očali. Lahko bi napisala nekaj o tem, da so Maretu pač všeč ženske z očali in kako me je prepričal, da sem jih začela nositi, in kako se potem človek navadi in … pustimo, ni pomembno, zdaj veste, da sem brez očal slepa. ☺

Naslednja pomembna informacija: Dobrodelni dogodki. Saj bo kmalu jasno, kakšno zvezo imajo moja očala z dobrodelnostjo. 🙂 Kar nekaj dobrodelnih dogodkov sva z Domnom naredila. Vseh enostavno človek ne (z)more, zato sva se odločila, da bova po najboljših močeh pomagala pri dobrodelnem dogodku v naši občini.  Prispevati nekaj dobrega v okolju, v katerem živiš … to se nama zdi tudi  najbolj prav.
Torej: dobrodelni koncert OŠ Škofljica Pričarajmo otroške nasmehe, s katerim se je zbiral denar za šolski sklad. Naš ravnatelj Roman je res Človek z veliko začetnico. Pošten, profesionalen, dobrosrčen, zadeve razume …  In če on reče, da v šolskem skladu ni skoraj nič denarja za naše otroke in me vpraša, če bi pomagala … Oooo, seveda!  Pri organizaciji prireditve je sodelovalo lepo število staršev, midva z Domnom pa sva bila zadolžena za program.
Ali zveze in poznanstva delujejo? Delujejo. Za dober namen pa sploh. In tako so z veseljem prišli … Alya, Natalija, Rebeka, Nuša, Omar, Trkaj, Nipke, Samuel, Regina, Muff, Kranjci, Ditka, F&B Acrobatics, Rok’n band, DJ Pero … pa sem naštela samo tiste, ki so sodelovali pri 4. dobrodelnem koncertu. Še veliko jih je sodelovalo pri prvih treh. Reeees hvala vsem najinim prijateljem glasbenikom, ki nama vedno priskočijo na pomoč – skupaj smo prvo leto zbrali 11.000 evrov, drugo leto 12.000 evrov, tretje leto 13.000 evrov (res, ne zmišljujem si). Lepe številke za šolski sklad, a ne?


Nazaj k programu, čim prej morate izvedeti, kakšno vlogo imajo moja očala z dobrodelnim koncertom.
Vsako leto je dogodek povezovala Pika Nogavička (beri: jaz). No, če bereš ti – beri: Katja.
Skupaj z enim sovoditeljem. Prvo leto je bil to Peter Poles, drugo leto Boštjan Klun, tretje leto Jean Frbežar, četrto leto pa Klemen Bunderla. Sami fejst fantje.
Celo Domen je nastopal. Kot Nodi. No, sicer malo velik Nodi, ampak se mi zdi, da je tudi on užival v tej vlogi. ☺

IMG_4008

Smo torej pri četrtem koncertu (in vi še vedno čakate, zakaj je pomembno vedeti, da nosim očala).

Kostum Pike Nogavičke imam že 100 let. Mogoče kakšno leto manj, več pa ne ☺. Ja, že kar pošteno ga je načel zob časa, da o lasulji, ki jo skupaj drži samo še milijon ‘špangic’, ne govorim.

Pa OK. Začnem iskati leče. Pika za moje pojme pač ne nosi očal. Seveda jih najdem. Ampak!  Ena leča se mi je zlomila. Torej – leč nimam!
Prav. Grem hitro v optiko po nove.
Tukaj pa se je zapletlo. “Gospa, nimamo poltrdih leč, tega res nihče več ne nosi.” Ja, hvala, da mi poveste, da postajam dinozaver.
“Poskusite mehke leče. Res. Super so. Vam bom dala tele za enkratno uporabo.” Vzamem.

In doma poskusim. In poskusim. In poskusim. Ne greeeeeeee. NE GRE! Tale spužvasta mala vdolbinica, ki ji rečejo mehka leča, se je močno upirala in kričala: Ne greeeem v tvoje oko. Ne grem, pa če se na glavo postaviš. Kar bi se kot Pika Nogavička načeloma lahko. A se nisem.
In ko sva se tako nekaj časa prepirali, sem obupala.

Prav. Leč očitno ne bom imela.
Začne se nova akcija: Če že ima Pika očala, morajo biti ta očala res kul. In mi pomagajo prijazne soorganizatorke koncerta … ena mi naredi sončen okvir za moja očala … Pozabimo. Ne bo šlo. Sploh se ne počutim kot Pika.

 
Jah nič – edina rešitev, ki jo VIDIM (tale ‘vidim’ res paše v stavek ☺), so moja sončna očala, ki imajo seveda dioptrijo.

Prireditev je bila zunaj. Super. Ob 18h. OK – ne več tako super, ker se bo kmalu začelo temniti. Jaz pa s sončnimi očali.

In se začne. Priskakljam na oder: Olja ojla la, če me slučajno kdo ne pozna, moje ime je Pika, Pika Nogavička, Marjetica, Zmagoslava, hčerka kapitana Evrazija Nogavice, za prijatelje pa Pika, ne pa Pikica, ker sem stara že 8 let … joooj, ko si enkrat nadenem te rdeče kitke, me je težko zaustaviti. 
Zdaj ne vem, ali sem jaz priklicala dež, ampak TAKOJ po tem uvodnem stavku, je začelo deževati. 
Deževati! In močno se je stemnilo. Tema. Jaz pa s sončnimi očali! ☺

Publiki sem še uspela povedati zgodbico – zakaj da imam sončna očala. Nekako takole: Dragi moji prijatelji, nikar ne počnite tega, kar sem jaz včeraj počela z Anico in Tomažem. Igrali smo se igrico, kdo dlje časa zdrži, da gleda v sonce. Seveda moraš zraven čim manj mežikati. No, o tem – kdo je zmagal – ni nobenega dvoma, a me zato danes pečejo oči. Tako da, moji mladi prijateljčki, tega ne delajte!

13419139_1034178040006478_4237853284163137257_n

Heeeej, tudi tega ne delat’! Kam so vsi šli??  Ja, skrit so se šli pred dežjem. Vsi so šli v avlo šole, mi pa smo imeli krasen oder, velik zaslon … na dvorišču PRED šolo … In pred šolo so plesale samo še dežne kaplje. ☺

Na 1, 2, 3 … smo prestavili ozvočenje, da smo lahko vsaj za silo nadaljevali v avli šole, nenazadnje smo zbirali denar za šolski sklad. In kdo v avli šole nosi sonča očala? Ja, največji zvezdniki, a ne? Ha ha ha. In voditeljica Pika.

P.S. Silvestra ( šefica plesne  šole Kazina), oprosti!

Silvestra je bila prepričana, da bom kot Pika skakala še pri 80-ih in me bo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejšo nastopajočo Piko. Saj bi … ampak so mi jo zagodle leče. 🙂 Zdaj veste, zakaj se je Pika – Katja upokojila. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja